Novice

Tam, kjer je sonce toplo in ribe vedno sveže

18 maj 2021

V začetku aprila se je primerila že peta obletnica mednarodnega preiskovalnega novinarskega projekta Panama Papers, ki je leta 2016 pretresel svet. S položaja je odnesel nekaj svetovnih voditeljev, drugim pa je najmanj otežil in zagrenil dotedanje poslovanje. Ustanovitelja odvetniške družbe Mossack Fonseca sta na begu pred nemškimi oblastmi.
Četudi je isti konzorcij leta 2013 pod imenom Offshore Leaks objavil prvo tovrstno preiskovanje, so bili nad projektom Panama Papers presunjeni tudi nacionalni in nadnacionalni organi po svetu.

 

Presenečenje je bilo na moč nenavadno. Gre za industrijo, ki že več kakor sto let poganja globalno ekonomijo. Vsi vedo, čemu zares služijo registracijski agentje v davčnih oazah, kot so Panama, Belize, Vanuatu, Britanski Deviški otoki in Cookovi otoki ter v dozdevno manj problematičnih pol-oazah, kot sta Luksemburg in ameriška zvezna država Delaware, iz katere, mimogrede, prihaja aktualni predsednik ZDA.
Organi odkrivanja in pregona v bržkone vseh državah sveta vedo, kako težko, pogosto celo nemogoče je uspešno preiskovati transnacionalno korupcijo, organizirani, ekonomski in finančni kriminal. Poslovno-finančna pot vsakega takega subjekta namreč skoraj zagotovo vodi v ali skozi davčno oazo, izmenjava podatkov s tujimi organi pa je za te jurisdikcije pogosto zadnja skrb na dolgem seznamu skrbi.
Slovensko specializirano državno tožilstvo denimo že pet let zbira podatke tujih organov v zadevi domnevnega oškodovanja Factor banke, v katerega naj bi bil udeležen nekdanji finančni wunderkind Darko Horvat s sodelavci.

 

Moč čezmejnega sodelovanja

Novinarji smo v marsičem lahko precej bolj agilni in hitrejši – zlasti, kadar združimo moči v čezmejnih preiskovalnih projektih. Informacije, ki jih ne najdemo doma, lahko poiščemo v tujini. Projekt Panama Papers se je za splošno javnost nemara končal leta 2016 ali 2017, toda novinarjem je dal zbirko podatkov, ki jo uporabljajo še danes. Zanje taki projekti ne bodo nikoli zastarali.
Kar se stara – in to ne preveč graciozno –, je vztrajna in prejkone pregovorna nemoč nacionalnih in nadnacionalnih organov pri resnem spopadanju z odtekanjem (proti)zakonito pridobljenih prihodkov in premoženja iz držav brez učinkov na njihove davčne blagajne.
Za povprečnega državljana so sicer davčne oaze nekakšen medijski spektakel. Poroča se o milijonskih zneskih, vilah, dragih avtomobilih, zasebnih letalih in sumljivih nepremičninskih nakupih. To ni svet, s katerim se lahko zlahka identificira slehernik, ki plačuje mesečne stroške za elektriko, šolsko malico in odvoz smeti.
In tako je pričakovano, da se javnost na takšne novinarske projekte odzove s krilatico: »Psi lajajo, karavana gre dalje.« Ali, kot radi pravijo gasilski novinarji, davčni svetovalci in javni uslužbenci: »Novinarji so itak pristranski in so izpostavili tiste, ki jih hočejo, za druge pa so jim plačali, naj jih ne nabijejo.« Težko je najti diplomatske besede za odziv na take neumnosti.
Ne vem, če je bralec že kdaj videl 11,5 milijona digitaliziranih dokumentov ali kako jih v sodelovanju pregleduje več sto novinarjev hkrati. Četudi bi držalo, da so vsi novinarji skrajno izprijeni, je v takšnih razmerah dobesedno nemogoče skriti kateri koli podatek. Kar se lahko zgodi, je, da novinarji preprosto ne morejo pregledati vsega in lahko kakšna skrivnost še ostane zakopana. Ampak tudi njen čas bo prišel.

 

V odsotnosti resne volje

Lažje, kot soočiti se z dejstvi, je napaberkovati zarote, ki posledično zmanjšujejo senzibilnost javnosti za tako pomembne zadeve, kot je davčno-finančni kriminal. Davkov se zavedo šele takrat, ko jih povišajo ali si izmislijo nove.
In prav davki, ne boste verjeli, so ključni problem davčnih oaz. Iz davkov – ob predpostavki delujoče demokracije v državi – zrastejo bolnišnice, šole in domovi za starejše občane. Iz davčnih oaz zrastejo vztrajno slabše javno zdravstvo in šolstvo ter kasta nepremagljivih, naj bodo ti oblečeni v trenirke, halje ali dizajnerske obleke.
Pravijo, da gre povečini za povsem legalno davčno optimizacijo. Bojda je poslovanje prek davčnih oaz povsem primerljivo z davčnimi olajšavami, ki jih smejo uveljavljati davkoplačevalci.
Uhajanje (hipotetičnih) prihodkov iz državnih proračunov bi bilo s pravicami davkoplačevalcev primerljivo le, če bi imeli tudi oni pod enakopravnimi pogoji dostop do davčnih svetovalcev in svetovno razvejenih registracijskih agentov, ki znajo s kombiniranjem davčnega optimiranja in posebnosti različnih jurisdikcij virtuozno režirati poslovno-finančno pot prihodkov.
Ni sicer jasno, s čim bi potemtakem plačali državo, a jo že zdaj drago plačujemo. Slovenija je namreč po izračunih nevladne organizacije Tax Justice Network leta 2019 zaradi davčnih zlorab izgubila več kot 179 milijonov evrov davčnih prihodkov.

 

Javni registri dejanskih lastnikov so boljkone kozmetična rešitev

Davki torej tudi pet let po projektu Panama Papers še odtekajo iz držav. Kar se je v tem času spremenilo – poleg tega, da se registracijske agenture in odvetniške pisarne najbrž bolj zavedajo varnostnih izzivov svojega poslovanja –, je bila množična uvedba javnih registrov dejanskih lastnikov podjetij, ki naj bi bili pomemben korak v koordiniranem zoperstavljanju utajevalcem in serijskim optimizatorjem davkov.
A javni registri dejanskih lastnikov so boljkone kozmetična rešitev, še ena ovira, ki jo morajo subjekti tokratnega pisanja premagati pri skrivanju prihodkov in premoženja. V praksi to pomeni le kak dodaten obrazec, ki ga mora podpisati dejanski dejanski lastnik podjetja proti plačilu registracijskemu agentu ali formalnemu upravljavcu podjetja, ki bo priskrbel slamnatega dejanskega lastnika.
Doslej je bilo treba urediti formalne direktorje, formalne prokuriste in formalne lastnike, zdaj pa morajo urediti še formalne dejanske lastnike. Mačji kašelj!

Dokler ne bo resne mednarodnopolitične volje za zajezitev problema davčnih oaz, bodo države še naprej sprejemale benigne, a v posledicah škodljive kozmetične ukrepe. Pomislite na to, ko boste naslednjič poslušali pametovanje o novih davkih, ne pa o tem, da bi za začetek poskrbeli za vrnitev tistih, ki so prebegnili tja, kjer je sonce toplo in ribe vedno sveže.

 

Anuška Delić

ustanoviteljica in odgovorna urednica Oštro, Center za preiskovalno novinarstvo v jadranski regiji