Novice

Izlet v preiskovalno novinarstvo

16 jun 2020

Ko so me pri Bisnodu povabili k pisanju tega prispevka, sem sprva pomislila, da morda nisem prava izbira. Mnogim podjetjem oziroma njihovim lastnikom ali vodstvu gremo namreč pošteno na živce, povrhu pa so nam pri tem, zaradi česar jih ponavadi vznemirjamo, podatkovne zbirke - kot je Bisnode Gvin - v veliko pomoč. Občasno so v kombinaciji z javno dostopnimi zbirkami lahko tudi ključne za to, ali se bo neko preiskovanje razvilo v zgodbo ali ne.

 

Slepe ulice so eno izmed dejstev preiskovalnega novinarstva, o katerem ni veliko slišati, saj smo novinarji javno pogosto predstavljeni kot nekakšni vsemogočneži, ki prek svojih tipkovnic tako rekoč mečejo svet s tečajev. (V tem zapisu se bom rednemu dodatku, da to bojda počnemo kot roboti pod diktatom »zarotniškega naročnika« zaradi prostorske stiske izognila.)

Resda nam včasih še uspe dolgotrajneje zasesti agende vlad, organov pregona in splošne javnosti, denimo, kadar se združimo na projektu, kot so bili panamski dokumenti, vendar pa je kolektivna novinarska moč ta čas nakrhana. To ni samo posledica aktualnih napadov na svobodo govora in novinarski ceh, temveč v večji meri preteklosti, ki so jo zaznamovali razpad analognega medijskega poslovnega modela, obrat od kakovosti k iskanju dobička, izgon denarja in znanja iz uredništev, politični prevzemi medijev, cehovske anomalije in vsesplošen upad zaupanja javnosti v medije.

Toda prav zdaj, v razmerah družbenopolitičnih negotovosti pa tudi načrtnega zastrupljanja javne razprave z dezinformacijami, je kakovostno novinarstvo lahko ključnega pomena za celostno obveščenost javnosti. Zato me veseli, da lahko o tem, kar zaenkrat še lahko svobodno počnem, pišem tudi za poslovno občinstvo.

29 Harley Street, London

Na Oštru, centru za preiskovalno novinarstvo v jadranski regiji, ki sem ga kot neprofiten zavod ustanovila pred dvema letoma, smo decembra 2019. objavili preiskovalno zgodbo o utaji davka na dodano vrednost pri uvozu luksuznih avtomobilov. Preiskovali smo jo pod okriljem čezmejnega novinarskega sodelovanja #29Leaks, ki jo je koordinirala mednarodna mreža neprofitnih preiskovalnih novinarskih centrov OCCRP (Organized Crime and Corruption Reporting Project).

Če ne poznate ozadja, zveni naziv projekta nekoliko zagonetno, vendar ni. Zadeva lepo edvardijansko stavbo na naslovu 29 Harley Street v Londonu, kjer je registrirano podjetje Formations House, ki se je ukvarjalo z registracijo in upravljanjem drugih podjetij.
Danes je zaprto. Imelo je to nesrečo, da so njeni dokumenti in s tem tudi številne nepravilnosti v podjetju, med drugim pri preverjanju ozadja strank, pristali na računalnikih mednarodne ekipe preiskovalnih novinarjev.

Posledično je imela nesrečo tudi domnevna slovensko-hrvaška organizirana združba, ki naj bi pri uvozu luksuznih avtomobilov iz Nemčije prek Slovenije na Hrvaško po ugotovitvah Oštra, zgolj v sosednji državi utajila za najmanj 2,2 milijona evrov davkov in prispevkov. V Sloveniji domnevna škoda še ni znana, so pa pred več kot enim letom v obeh državah odmevale aretacije v tej zadevi.

Iskanje po subjektih

Ko smo na Oštru pregledovali notranjo korespondenco in dokumente podjetja Formations House, smo namreč trčili tudi ob zanimivo britansko podjetje, ki je bilo sprva v lasti Slovenca, v času našega vpogleda pa Hrvata. Ker se Oštro osredotoča na jadransko regijo, je sled hitro vzbudila naše zanimanje, tudi ker se je izkazalo, da zadeva nekatere že znane Slovence, ki naj bi bili v preteklosti že utajevali davke na podoben način.

Toda ker je bilo podjetje britansko, je bila naša prva postaja tamkajšnji javni register podjetij Companies House, ki ima to dobro lastnost, da omogoča iskanje po imenih direktorjev. Take lastnosti podatkovnih zbirk so med novinarji zelo iskane in zaželene, zato si tiste podatke, ki so v javnem interesu, radi »izposojamo« s pomočjo programerskih virtuozov, jih »praskamo« s spletnih mest in pridobivamo prek zahtev za dostop do informacij javnega značaja.

Ko jih dobimo, jih namreč lahko predamo prijateljem, ki nam jih bodo začarali v svojevrstne globalne iskalnike po podjetjih in posameznikih. Ti so priljubljena »igrača« preiskovalnih novinarjev. Nekoč, ko še nismo bili na skorajda vsakem koraku preobremenjeni s korupcijo, kriminalom in z lažnimi novicami, smo tja hodili »ribariti«, iskati zgodbe.

Iskanje po imenih nam dela ne olajša zato, ker bi bili leni, četudi nas s tem rad obmetava anonimni spletni komentariat, vendar zato, ker to zmanjša število slepih ulic, v katere bomo zašli do konca preiskovanja. Teh je vedno veliko in nič ni hujšega od dolgotrajnega brskanja, ki se konča v slepi ulici, saj to vsakič znova pomeni, da se bo treba vrniti vsaj do zadnjega križišča ali pa odnehati, če ne bomo več našli poti naprej.

Toda v primeru preiskovanja za projekt #29Leaks smo imeli dostop do takih iskalnikov v vseh relevantnih državah, tako smo lahko mrežo domnevnih sodelavcev in potek uvoza avtomobilov najprej rekonstruirali na podlagi že objavljenih informacij medijev in organov v obeh državah. Nato smo uvodno preiskovanje nadgradili z lastnim preiskovanjem s pomočjo javnih in drugih zbirk podatkov, preteklega dela in drugih metod, o katerih na tem mestu ne bom pisala.

Ko smo naposled, že zelo blizu roka za oddajo osnutka Oštrove zgodbe v angleščini, pridobili 116-stranski dokument hrvaškega Uskoka, smo lahko v njem preverili in potrdili veliko naših dotedanjih ugotovitev. Te bi lahko, sicer z nekaj manj verjetnosti, objavili, tudi če dokumenta ne bi prejeli, vendar pa so verodostojni dokumenti krona vsake preiskovalne zgodbe in zato tudi novinarski sveti gral.

 

Domnevna organizirana združba je po podatkih o osumljenih v obeh državah uradno štela vsaj 30 pravnih in fizičnih oseb, med katerimi so bile nekatere po naših ugotovitvah dejavne tudi v drugih evropskih in neevropskih državah. Zato nam je brskanje za temi subjekti, njihovimi naložbami, poslovanjem in drugim ter povezovanje izsledkov v zgodbo vzelo veliko našega časa. Preiskovanje bi bilo še dolgotrajnejše, če si pri delu ne bi pomagali s slovenskim Bisnode Gvin in hrvaškim Bisnode Poslovna.hr, saj je kompleksno delo z javnimi zbirkami v obeh državah lahko zamudno in neučinkovito.

 

Kljub temu pa novinarji Oštra pri svojem delu podatke, ki jih pridobimo v plačljivih registrih, sočasno primerjamo tudi z uradno objavljenimi, saj stremimo k zagotavljanju največje možne mere verodostojnosti objavljenih informacij. Do ustanovitve Oštra sem se v občasno naravnost možgane parajočih postopkih preverjanja informacij v zgodbah, ki sem jih objavila pri nekaterih mednarodnih medijih, naučila, da bodo »fact-checkerji« vedno zahtevali, da dokažem tako rekoč vsako vejico v tekstu. Odkar lahko kot odgovorna urednica sama določam delovne procese, je to potrebno dokazati tudi v preiskovalnih zgodbah, ki jih objavljamo na Oštru.

 

Anuška Delić
odgovorna urednica, Oštro.si



 

 

 

 

 

Foto: Oliver Abraham